Moje težave so se pričele pred petimi leti, ko sem zaradi aken poiskala pomoč pri splošnemu zdravniku, ta pa me je napotil k dermatologu. Moje akne niso bile navadne akne, ki jih ima vsak pubertetnik, ampak večje izbokline, rožnato do rdeče obarvane, v katerih se je nabirala kri, zaradi tega pa so se ob hujšem mrazu obarvale tudi vijolično modro.
Obisk pri dermatologinji je bil nekoliko stresen. Nastanek aken je pripisala zimskim razmeram in nošenju oprijetih oblačil, ki dražijo kožo, saj sem imela akne na straneh obraza, od višine oči pa do kosti spodnje čeljusti. Po pregledu se je odločila, da mi predpiše antibiotike in kremo za prizadete predele kože, ker naj bi šlo za bakterijsko okužbo. V času zdravljenja se mi nihče ni temeljito posvetil, mi vzel vzorec izločka ali me vsaj poslal na kakšne analize. Torej, tablete sem jemala približno dva meseca, in stanje se je izboljšalo. Potem pa na vsem lepem dobim nove akne, v hujši obliki, kot sem jih imela na začetku. Kot bi postala imuna na zdravilo. Ko sem prišla na kontrolo, sem dobila le novo škatlico tablet.
V času poletja sem bila zelo aktivna in sem potovala, koža pa se je vidno čistila. Seveda, med tem se je tudi prehrana, v skladu z okoljem, delno spremenila, in kot zgleda, je to dobro vplivalo na moj organizem. Z naslednjo zimo so prišle nove težave, ponoven obisk dermatologa, nova škatlica antibiotikov in krem. Temu je sledilo nekaj mesečno izboljšanje v lagodnem poletju, in spet zima z novimi težavami. Torej, počasi sem se začela navajati na bolj ali manj ustaljen ritem. A sem kmalu imela tega dovolj. Odločila sem se, da zamenjam dermatologa, ki pa se je odločil za nov antibiotik. Mislila sem, da bo morda bolje, če zamenjam zdravilo. Sprva je bilo, a v času, ko nisem več jemala tablet, se je stanje ne samo povrnilo v prvotno stanje, celo poslabšalo se je. Akne so se začela pojavljati tudi pod spodnjo čeljustjo in na predelu vrata, predvsem je postalo boleče in neprijetno na pogled. In če se dobro spomnim, se tudi poleti koža ni kaj dosti očistila. Bala sem se, da se tega ne bom nikoli znebila. V jeseni (lansko leto) sem šla na študijsko izmenjavo v Belgijo. Ker so se akne samo vrstile, sem se odločila, da poiščem pomoč še tam; mislila sem, da bodo morda k problemu pristopili drugače, pa sem dobila le nove antibiotike. Imena se na žalost ne spomnim, a tudi ti mi niso pomagali. Tisto zimo je bilo najhuje. Koža je postajala rdečo-vijolična, izbokline so pokale, iz ran pa je tekla kri, pomešana z bledo rumeno tekočino, videti je bila kot gnoj. Razširile pa so se tudi na večji del vratu in predel pod brado. Kljub temu, da sem se v novem okolju dobro počutila, se razmere niso umirile.
Ko sem prišla nazaj domov, sem se odločila, da vzamem na tržišču nove kreme, ki so BIO in poskušam s tem kaj popraviti. Pa mi je že farmacevtka rekla, da krema ne bo pomagala, naj se odločim raje za dermatologa. Tja pa že ne grem več, sem si mislila. Zanimivo pa je bilo to, da sem se po prihodu domov počutila slabše, kot pred odhodom. V marcu, ko sem začela delati na projektu v Ljubljani, sem začela opažati pretirano napihnjenost v spodnjem predelu trebuha, pomanjkanje energije, utrujenost, pretirano željo po sladkarijah, čeprav sladkega niti ne maram, poleg tega pa sem bila večino časa razdražena, otopela in moje razpoloženje se je lahko spremenila tudi večkrat na dan. In vse to sem pripisovala delu, kjer sem večino časa presedela, poleg tega pa mi ni dalo dovolj kreativnosti, da bi se malo zamotila. Kolegica na terenu mi je povedala, da so morda to znaki glivičnega obolenja kandidaze. Najprej sem začela iskati različne vire, ki bi mi pomagali ugotoviti, če je to res, testenine sem zamenjala z riževimi, sladkorja nisem več uporabljala oz. sem ga zamenjala za med in prenehala sem uživati kruh. A še vedno sem zaužila enormne količine sadja.
Ko sem se v začetku oktobra izselila iz Ljubljane in prišla nazaj v Velenje, sem se odločila, da obiščem nekoga, ki bi mi znal pomagati, pa ne z uradno medicino in z novo škatlico tablet. Zobozdravnica mi je priporočila obisk Moje harmonije, ambulante za bioresonanco. Že s prvim obiskom v prijetnem okolju sta terapevta potrdila moje sume; moja kandida je bila zelo aktivna. Začeli smo s terapijo, in lahko rečem, da se je že z naslednjim obiskom stanje začelo izboljševati. V prvih nekaj dneh po prvi terapiji sem imela nekoliko težav, predvsem s prebavo, nekaj kilogramov sem izgubila, fizično sem se počutila šibko, a kot kaže, je bil to le del čiščenja. Največja težava pa so bila »prepovedana« živila, še posebno sladkor v vseh oblikah. Potrebovala sem veliko motivacije, pomagala mi je tudi družina, ki se je včasih odpovedala nekateri hrani zaradi mene, vsakodnevno pripravljanje obrokov, ki so morali vsebovati le živila, ki sem jih smela (in jih še vedno) jesti, spopadati sem se morala z lastnim telesom, ki je v preteklih mesecih postal suženj sladkorja. Poleg tega mi je stara navada jemala moč in energijo. Zdaj sem že drugi mesec na dieti, redno hodim na terapije, kjer mi terapevta pomagata tudi z barvno terapijo za kožo (naprava Bioptron), veliko več se gibljem (tečem, plavam), redno se ukvarjam z jogo in pijem veliko tekočine. Poleg tega imam veliko več energije, ki jo znam koristno uporabiti, in spim malo manj kot sem do sedaj, pa se kljub temu zbujam naspana in spočita. Koža pa .. že po dveh tednih se je stanje izboljšalo. Sicer ne povsem, a v primerjavi s prejšnjimi zimami, bo ta za spremembo uspešnejša! Za vse to je (bilo) potrebno malo več truda, odpovedovanja in motivacije, da se bom na tak način pozdravila, hkrati pa očistila svoje telo. Ni enostavno, a se da, če se hoče in če imaš nekoga, ki te spodbuja in stoji ob strani. Zato se tudi zahvaljujem Idi in dr. Igorju, ki sta mi prisluhnila, se mi posvetila in poskušala poiskati globlji pomen moje težave.
Želiva vam lep sončen dan
Aria in dr. Igor
Pri težavah z neplodnostjo obiščite tudi našo stran: www.harmony-baby.eu