Rebeka je zjutraj s težavo odprla zatečene oči. Spet ena dolga neprespana noč. Zazrla se je v strop in se poskušala spomniti, kdaj se je vse skupaj začelo. Počasi so se vračale slike iz preteklosti, ki so jo priklenile na posteljo.
Bil je topel pomladanski dan. Rebeka je bila še zmeraj malo prehlajena, tega se je dobro spomnila. In potem so v službi začeli z veliko promocijsko akcijo s katero naj bi bistveno povečali promet. Dnevi v službi so bili dolg, predolgi. Vsak dan 10-12 ur, včasih so delali tudi vso noč. Trajalo je skoraj tri mesece. Njen prehlad se je spet poslabšal. Ves čas je pokašljevala. Zato je obiskala zdravnika, opravila slikanje pljuč in dobila antibiotike. Kašelj se je malo umiril. Še bolj zagnano je poprijela za delo. Kava je bila pijača, ki jo je zmeraj čakala na mizi.
Potem je začutila bolečine v želodcu. Vzela je tablete proti kislini, vendar se je bolečina spet pojavila. Še enkrat je morala do zdravnika. In dela v službi je bilo zmeraj več. Tokrat se je diagnoza glasila helicobacter. Spet je dobila antibiotike. Tokrat celo dvakrat, ker prvič ni bilo popolnoma v redu.
Bolečine v želodcu so izginile, vendar se je pojavila utrujenost, ki je sploh ni mogla premagati z kavo. Začelo jo je tudi napenjati in včasih so se pojavile driske, spet drugič dolgotrajna zaprtost. V službi pa toliko dela. Ko se je zvečer vračala domov, je zmeraj nosila še kakšno službeno mapo, da jo bo zvečer pregledala. Pa ni bilo časa in energije. Samo padla je v posteljo in zaspala. In drugi dan je spet utrujena vstala.
»Verjetno ti pada sladkor, zato nimaš nobene energije!« jo je opozorila prijateljica Monika. In tako je imela pri sebi zmeraj košček čokolade, bonbon ali odprto škatlo piškotov. In res, utrujenost je za nekaj časa izginila, samo napenjalo jo je še bolj. Potem pa se je utrujenost spet vrnila in tudi težave s prebavo so bile vse pogostejše.
Spet je obiskala zdravnika. Bala se je, da se ji je mogoče kje v prebavilih pojavil rak. Sledil je pregled debelega črevesa (kolonoskopija), želodca (gastroskopija) in ultrazvok trebušne votline. Vse je bilo brez posebnosti. Bila je popolnoma zdrava, vendar tako utrujena, da je zjutraj komaj vstala iz postelje.
In tako je to jutro zrla v strop in razmišljala, kaj ji je ostalo od njenega življenja. Bila je stara 35 let. V službi ni več zmogla dela, vse bolj je bila pozabljiva, razdražljiva in utrujena. Tudi tablete, ki jih je dobila za depresijo niso pomagale.
S težavo je vstala, se uredila in poklicala v službo.
»Danes bom imela dopust, ker sem preveč utrujena, da bi se pripeljala.«
Razmišljala je, da je letos cel dopust porabila samo zato, da je nekako krotila to svojo utrujenost.
Sedla je za računalnik. Odločila se je, da bo sama poiskala vzrok svojim težavam. Vtipkala je prvo poizvedbo: utrujenost, napenjanje … in zmeraj je dobila nazaj odgovor kandida, glivica candida… Nič ji ni bilo jasno. Še enkrat je prebrala znake, ki jih povzroča kandida:
• utrujenost in želja po sladkem,
• vrenje, napenjanje v črevesju,
• ustne gobice
• občasne driske ali dolgotrajna zaprtja,
• povečane alergije (hrana, parfum, cigaretni dim…),
• pozabljivost,
• srbenje glave, intimnih delov,
• bolečine v vratu,
• glavoboli, migrene, depresije,
• močnejši beli tok,
• bolečine v mišicah, sklepih,
• povečanje telesne teže …
Zdelo se ji je, kakor da je kdo opisal težave, ki so jo morile. Bila je odločena, da bo sama premagala tega prikritega sovražnika.
Rebeka je bila ena od naših številnih pacientk, ki se je ujela v past kandide. Ko je prišla prvič je izgledala vsaj deset let starejša. Pod očmi je imela podočnjake, njeni lasje so bili zanemarjeni, oči brez energije.
Na prvi terapiji smo ji razložili dieto in potek terapij. Trudila se je, da bi sledila, vendar so ji oči ves čas begale po prostoru. Imela je precejšnje težave s koncentracijo.
Čez en teden je sledila druga terapija. Ko je stopila skozi vrata je najprej nisem spoznal. Nova pričeska, žar v očeh. Sedla je na terapevtski stol in dejala:
»Hvala vam, sedaj spet živim in čutim svoje telo!«
V očeh so se ji zaiskrile solze. Naslednjih sedem tednov nas je na vsaki terapiji presenečala. Zdelo se je, kakor da se je po terapijah še enkrat rodila.
Z Rebeko smo še zmeraj v stikih, preko elektronske pošte. Včasih nam pošlje tudi kakšen recept za kandidno dieto katere se še zmeraj drži. Vsaj tistih glavni smernic, ki jih zmeraj ponavljamo:
• Sladko je presladko
• Bela moka, ne – hvala
• Spoštujem sebe in svoje telo.
Rebeka ne izgublja boja s kandido, Rebeka je zmagala.
In Vi, ali ste pripravljeni sprejeti boj za svoje zdravje?
Želiva vam lep sončen dan
Aria in dr. Igor
Pri težavah z neplodnostjo obiščite tudi našo stran: www.harmony-baby.eu