Srečali sva se v čakalnici pri splošnem zdravnik. Čakala sem na izvide, ona je sedela nasproti. Imela je okrog trideset let, čeprav je izgledala starejša. Pod očmi je imela velike podočnjake, ki so kazali na neprespane noči. Ustnice so bile stisnjene zaradi stalne bolečine, ki jo je morala premagovati. Hitro sva se zapletli v pogovor o njenih težavah, ki so jo pestile že nekaj časa. Ime ji je bilo Vlasta in spominjala me je na sošolko iz osnovne šole s katero sva preživeli dosti zabavnih uric. Glavoboli, utrujenost, bolečine v sklepih, zatekanje kolen. In vsi izvidi so bili negativni. Ponoči so se bolečine selile po nogah, včasih so bile nad koleni in potem spet pod njimi. Tudi zapestja in roke so jo občasno bolele. Videti je bila obupana. Doma in v službi so od nje pričakovali, da bo nasmejana, polna energije, njo pa so stalno spremljale bolečine. Zdravila, ki jih je uživa so bila predvsem za blaženje bolečin, vendar je bil njihov učinek vse slabši. Bila je polna strahov, kako je možno, da izvidi nič ne pokažejo, ko vendar še komaj živi. Povedala mi je, da v nočeh, ko ji bolečine ne dajo spati včasih razmišlja celo o samomoru.
Težave, ki so jo pestile so se mi zdele znane. Podobne so bile boreliozi v 3 fazi, ko znaki okužbe zaradi pika klopa že izginejo, različne nepojasnjene zdravstvene težave pa se kar vrstijo. Hotela sem jo vprašati, če se spomni, ali je imela pred 5 ali več leti kakšen pik klopa, vendar jo je medicinska sestra že poklicala v ordinacijo.
O Vlasti sem še večkrat premišljala. Bolečina in obup mlade žene pred katero je bilo še vse življenje te prizadenejo in tudi zunanjemu opazovalcu pustijo v duši brazgotine.
In potem je nekega dne v naši ambulanti zazvonil telefon. »Moja harmonija, prosim?« sem se javila kot zmeraj. Nekaj časa je bila na drugi strani tišina, potem sem zaslišala šibek glas. »Dober dan, Vlasta B. Želela bi se naročiti na pregled in terapije.«
Takoj sem jo prepoznala. Moja Vlasta, o kateri sem pogosto razmišljala. Dala sem ji termin in čez teden dni, ko je prišla na pregled sem jo objela, čeprav sva se prej srečali samo enkrat.
Bolezen je še napredovala. Hodila je s težavo in bolezen je na njenem obrazu pustila globoke sledi.
»Hvala Bogu, da si prišla!« sem izdavila. V njenih očeh so se pojavile solze, ko me je prepoznala.
Sledil je pregled in terapije. Bila je borelioza.
Z bioresonančnimi terapijami smo uspeli, da je ponoči spet trdno zaspala, njen korak je postal zanesljivejši, v njene oči pa se je spet naselil nasmeh. Postala je mamica in danes skrbi za malega Boštjana.
Še zmeraj mi pošlje kakšen email, včasih me celo pokliče. A življenje gre dalje, v Mojo harmonijo pacienti prihajajo in odhajajo in vsak ti prinese del svojega srca in tudi odnesel del najine duše.
Želiva vam lep sončen dan
Aria in dr. Igor
Pri težavah z neplodnostjo obiščite tudi našo stran: www.harmony-baby.eu